Aktinična keratoza: predrakava sprememba zaradi sonca

Kaj je aktinična keratoza

Aktinična (solarna) keratoza je suha, luskasta lisa na koži, ki jo je poškodovalo sonce. Navadno ni resna, obstaja pa majhna možnost, da se razvije v kožnega raka ^[1]. Ime pove, od kod prihaja: izraza »aktinična« in »solarna« pomenita »povzročena s sončno svetlobo«, »keratoza« pa odebeljeno kožo ^[2].

Slovenska priporočila aktinične keratoze uvrščajo med predrakave spremembe (prekanceroze) ^[3]. Predrakava ne pomeni, da bo iz nje rak: verjetnost, da se posamezna keratoza spremeni v ploščatocelični karcinom, je majhna, precej keratoz pa izgine samih. Ker so aktinične keratoze znak UV poškodbe kože, zdravnik ob njih pregleda tudi preostalo kožo ^[4]. Aktinična keratoza spada med spremembe, ki jih opisuje steber kožni rak in predrakave spremembe.

Kako je videti in kakšna je na otip

Aktinična keratoza je na otip suha, hrapava in luskasta, podobna smirkovemu papirju. Navadno meri 1 do 2 cm in je barve kože ali rožnata do rdeča ali rjava; lahko srbi ^[1]. Spremembo teksture kože lahko opazimo, še preden se spremeni barva ^[2]. Slovenska priporočila jo opisujejo kot rdečkasto, mestoma luščečo se, neostro omejeno liso; sčasoma se poroženelost lahko poveča in nastane »rožiček« ^[3].

Redko je osamljena: navadno jih je več na istem predelu sončno poškodovane kože, okolna koža pa je pogosto lisasta, pegasta in nagubana ^[2]. Kadar je na pordeli, od sonca poškodovani koži veliko keratoz, govorimo o »polju« sprememb ^[4].

Najpogosteje se pojavi na delih telesa, ki so pogosto na soncu: na obrazu, rokah, uhljih, lasišču in nogah ^[1]. Britansko združenje dermatologov med tipičnimi mesti posebej omenja podlakti, hrbtišča rok in plešast del lasišča, keratoze pa se lahko pojavijo tudi na ustnicah ^[2].

Z aktinično keratozo včasih zamenjujemo seboroično keratozo, ki je lahko na pogled podobna, a je nenevarna ^[5]. Pogosto je rjava ali črna, videti je, kot bi bila prilepljena na kožo, in se ne spremeni v kožnega raka ^[6]. Ker sta si lahko podobni, ju zanesljivo loči zdravnik.

Aktinične keratoze so videti zelo različno ^[2], zato njihovih fotografij na tej strani ne objavljamo. Hrapava lisa, ki ne izgine, sodi na pregled — ne v primerjavo s slikami.

Kdo jo dobi

Aktinične keratoze nastanejo zaradi izpostavljenosti soncu skozi mnoga leta — zaradi sončenja, solarija, dela ali dejavnosti na prostem in bivanja v sončnem podnebju. Pogostejše so pri starejših ter pri ljudeh svetle polti, modrih oči in rdečih ali svetlih las, ki na soncu hitro zgorijo ^[2]. Slovenski dermatologi navajajo, da se najpogosteje pojavi pri ljudeh srednjih let in starejših ^[7].

Večje tveganje, da se keratoza razvije v kožnega raka, imajo ljudje z mnogimi aktiničnimi keratozami in ljudje, ki prejemajo zdravljenje, ki zavira imunski sistem, na primer po presaditvi organa ^[2]. Pri ljudeh z obsežno sončno poškodbo kože, z oslabljenim imunskim sistemom in mlajših od 40 let z aktinično keratozo britanske smernice za osnovno raven svetujejo, naj zdravnik razmisli o napotitvi k specialistu ^[4].

Kako zdravnik postavi diagnozo

Zdravniku, ki se ukvarja s kožo, na primer osebnemu zdravniku ali dermatologu, navadno zadošča, da si keratozo ogleda. Kadar diagnoza ni jasna, odvzame vzorec ali odstrani celotno spremembo in jo pošlje na pregled pod mikroskopom ^[2].

Britanske smernice keratoze razvrščajo v tri stopnje. Pri prvi so ploske, rožnate in jih pogosto lažje zatipamo kot vidimo; pri drugi so zmerno debele in jih dobro zatipamo in vidimo; pri tretji so zelo debele, zato je treba izključiti ploščatocelični karcinom ^[4]. Hitra rast, čvrsta in mesnata podlaga, bolečina ali debela luska so po teh smernicah opozorilni znaki, ob katerih zdravnik bolnika nujno napoti k specialistu ^[4].

Zakaj aktinično keratozo pregledamo in zdravimo

Po britanskih smernicah za osnovno raven je verjetnost, da se posamezna aktinična keratoza spremeni v ploščatocelični karcinom, manj kot 1 na 1.000 na leto. Ker pa ima človek pogosto več keratoz, je skupno tveganje v daljšem obdobju večje: pri povprečno sedmih keratozah je verjetnost, da se v desetih letih ena od njih spremeni v karcinom, okoli 10 % ^[4]. Ta številka velja za vse keratoze skupaj, ne za posamezno. Ljudje z mnogimi keratozami imajo tudi večje tveganje za druge vrste kožnega raka kot njihovi vrstniki brez keratoz ^[2].

Keratoze je mogoče zdraviti, vendar se s časom rade vračajo: posamezno keratozo je mogoče pozdraviti, človek pa ima zaradi sončne poškodbe kože tveganje za nove ^[2]. Britanske smernice zato pravijo, da je cilj zdravljenja nadzor nad spremembami, ne enkratna ozdravitev ^[4].

Zdraviti ni vedno nujno. Pri eni sami keratozi zdravnik lahko predlaga, da počakamo, ali bo izginila sama; pri več keratozah ali težavah, kot sta bolečina in srbenje, pa zdravljenje navadno priporočijo ^[1]. Nekateri se namesto zdravljenja odločijo le za spremljanje kože ^[2] — o tem se je dobro dogovoriti z zdravnikom.

Načini zdravljenja

Način izbere zdravnik glede na število in mesto keratoz ter druge okoliščine ^[2]. Najpogostejši načini so ^[1]:

• zdravljenje s kremo ali gelom, ki ga določi zdravnik in se nanaša doma; koža se na zdravljenem mestu pogosto začasno pordeči in je občutljiva ^[2]. Britanske smernice za osnovno raven ga priporočajo tudi za večje predele z več keratozami (polje sprememb), pri katerih zamrzovanja in strganja ne priporočajo ^[4];
• zamrzovanje s tekočim dušikom (krioterapija): na mestu keratoze nastane mehur, ki v nekaj tednih odpade ^[1]; zdravljena koža lahko trajno izgubi naravni pigment ^[2];
• strganje ali kirurški izrez v lokalni anesteziji, na primer kadar diagnoza ni jasna; tako dobimo tudi vzorec za pregled pod mikroskopom, poseg pa pusti brazgotino ^[2];
• fotodinamična terapija: na keratoze nanesejo posebno kremo in jih nato osvetlijo ^[1].

Britansko združenje dermatologov omenja še lasersko zdravljenje; fotodinamična terapija in laser sta na voljo le v nekaterih ustanovah ^[2]. Slovenska priporočila med načini naštevajo tudi strganje z žganjem, dermabrazijo in kemični piling ^[3]. Velike predele zdravijo postopoma, del za delom, da so neželeni učinki manjši ^[4].

Krema za aktinično keratozo ni kozmetični izdelek iz drogerije. Zdravljenje izbere zdravnik po pregledu in razloži, kako dolgo in kako ga uporabljati. Pri več takih načinih je pričakovan prehoden odziv kože, na primer kraste, vnetje in neprijeten občutek; zdravljene lise včasih izginejo šele nekaj tednov po koncu zdravljenja ^[4]. Krema za sončenje zdravljenja ne nadomesti, zmanjša pa nastanek novih keratoz.

Kako se zaščitimo

Zaščita kože pred soncem zmanjša število novih aktiničnih keratoz in tveganje za kožnega raka ^[2]. Nekatere keratoze, zlasti majhne, ob zaščiti pred soncem izginejo same ^[2]. To podpira tudi randomizirana raziskava iz Avstralije: med 588 ljudmi, starimi 40 let ali več, je imela skupina, ki je eno poletje vsak dan uporabljala zaščitno kremo, manj novih keratoz in več keratoz, ki so izginile, kot skupina s kremo brez zaščitnih snovi ^[8].

Program Varno s soncem svetuje, da se zaščitimo vedno, kadar je UV indeks 3 ali več: umaknemo se v senco ali si jo ustvarimo s primernimi oblačili, pokrivalom in zaščito oči, kremo uporabimo kot dodatno zaščito in ne uporabljamo solarija ^[9].

NIJZ svetuje širokokrajen klobuk ter širokospektralno kremo z zaščitnim faktorjem 30 ali več, debel nanos in ponovni nanos vsaj vsaki dve uri ^[10]. Klobuk naj zaščiti obraz, vrat in uhlje ^[2]; zaščito potrebuje tudi plešasto teme. Več v članku zaščita kože pred soncem.

Kdaj k zdravniku

Kožo naj pogleda zdravnik, kadar ^[1]:

• opazimo nove hrapave, luskaste lise;
• lisa začne krvaveti, se veča, spremeni barvo, postane občutljiva ali se razvije v bunkico;
• se lisa pojavi na ustnici.

Čim prej naj zdravnik pogleda keratozo, ki se spremeni v bunkico ali »rožiček«, zelo hitro raste, postane boleča, se razjeda ali krvavi, saj so to lahko znaki začetka kožnega raka ^[2]. Kožo si je dobro redno pregledovati — postopek opisuje članek samopregled kože.